Maria Montessori (1870 -1952) je bila italijanska mlada zdravnica, učiteljica, feministka in borka za mir. Leta 1907 je postala vodja organiziranega varstva za delavske otroke, ki so bili še premajhni za vstop v šolo. Svoje delo je v tej ustanovi začela tako, da je starejše otroke učila, kako lahko pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Na njeno veliko začudenje je ugotovila, da so se tri in štiriletniki v velikim veseljem lotevali vsakdanjih praktičnih opravil. Njihovo vedenje se je v kratkem času korenito spremenilo; iz neukročenih, brezglavih uličnih pobalinov so se spremenili v vzor miline in spoštljivosti.

Ta svojevrstni vrtec je kasneje postal njena prva »hiša otrok« ali casa dei bambini.

Maria je k vzgoji pristopila na znanstven način. Razvila je ustrezne učne pripomočke in gradiva in opazovala otroke med delom z njimi.
»Pristop montessori je pomoč življenju, ker otroku na pravi način in ob pravem času pomaga, da izkoristi vse svoje zmožnosti, s katerimi se je rodil. Po besedah M. Montessori se otrok razvija v skladu z naravnimi zakoni in naloga odraslega (starša, vzgojitelja, učitelja) je, da sodeluje z naravo in otroka pri tem podpre ter mu nudi pametno pomoč, ki jo potrebuje od nas. Le tako lahko otrok v polnosti razvije samega sebe, kot mu narekuje njegova življenjska sila.« (Košič,2020, str.32)

Dojenčki se rodijo s prirojeno inteligenco, radovednostjo in čutom za ustvarjalnost. Zato je prav, da jim poleg osnovne nege ponudimo raznoliko, bogato okolje, v katerem bodo lahko povsem razvili svoj potencial.

Maria Montessori je menila, da je zgodnje otroštvo najpomembnejše obdobje v otrokovem življenju, saj od trenutka, ko se otrok rodi, se odziva in vsrkava vse, kar zaznava v okolju.

Mejnike v telesnem razvoju otrok doseže, ker ga žene neprestana potreba, da bi živel in izkusil še več.

Želodkovi družini je pri pedagogiki montessori všeč poudarek na spoštovanju otrok in osebni rasti ter naravni materiali in vsakodnevna opravila, v katere vključujemo otroka.

»Pristop montessori na otroka gleda kot na bitje, ki ima svojo osebnost. Te osebnosti, otrokovo bistvo, pa ne želimo zatreti in je oblikovati po svoje, ampak jo želimo negovati. To je včasih velik izziv, ko otrok s svojimi dejanji ali besedami trči ob naše poglede, vrednote in pričakovanja. Zato se moramo kot starši, vzgojitelji in učitelji zavedati, da je vzgoja montessori tudi veliko delo na sebi ter priložnost, da rastemo skupaj z otrokom in se spreminjamo v še boljšo različico sebe. Zgled, ki ga dajemo otroku mi s svojim vedenjem, je močnejši od vseh besed.« (Košič, 2020, str.40,41)